Zadnja dosežka domačega rocka
Delo, Pon 16.01.2006


The Real Things, Thunderbabies (Ljubljana)
Gromki, Metelkova, Ljubljana 12. 1. 2006


Nastop dveh domačih skupin je bil poučen. Nastopili sta ena za drugo, torej smo v paketu dobili pregled nad zvoki, ki po nekaj letih zastoja pri pojavljanju novih rock skupin, katerih člani se niso že prej kalili v drugih, predstavljajo zadnji razvojni dosežek inovativne rock ustvarjalnosti pri nas. Njeni pionirji in predhodniki so bili Indust bag, začetek in prelomnico nove razvojne faze rockovske poetike na začetku devetdesetih so zaznamovali Res Nullius, Hic et nunc in Baby Can Dance, na koncu niza pa zdaj najdemo The Real Things in Thunderbabies. The Real Things so nastali pred slabim letom, sedanja zasedba kitarista, kitarista-vokalista, basovskega kitarista in bobnarja pa se je stabilizirala še pozneje. Njihov sodobni rock and roll je cepljen z vplivi izvornega (ne domačega, hvalabogu) punk rocka, zato je bil nastop izrazito energičen z ostrimi kitarami in v pospešenem tempu. Morda je zaradi malce premalo razgibane ritmike bobnov nastop samo na trenutke pustil vtis prave razigranosti in glasbenega iskrenja. Izkazalo se je, da je zaradi zgoščenega akordičnega igranja kitar (včasih tudi unisono) in izrazito ritmiziranih poudarkov pri basovskih melodičnih linijah njihov rock and roll tako hudo rimiziran, da je pravzaprav že dosežek, ker se v njem ohranja – sicer komaj, ampak dovolj – melodičnost za tekoči zvok. Ta še potrebuje čas za zorenje, toda prepoznavnost je že tu, uigranost ter popolnoma prepričljivo izražanje lastnih glasbenih in avtorskih rešitev pa tudi. Ne najbolj vroč, a dober in reprezentativen nastop. Trio kitarista-vokalista, basovske kitaristke in bobnarja z imenom Thunderbabies ima za seboj že tri leta obstoja in primerno temu se razvija in zori njegova poetika. Zvok je pridobil na globini izraznosti in zaradi počasnejšega tempa kot v preteklosti ostrino nadomestil z bolj doživeto izpovednostjo. Repetitivna in dokaj nedinamična ritmika ter bolj razgibane, izrazito melodične, basovske linije so dobršen del koncerta zaznamovali z že kar malce hipnotičnim vzdušjem zaradi pretihe kitare in premalo variiranega tempa. Glasbeni jezik kitare je bil prepoznaven in izrazno bogat, še najbolj pa je bodlo v ušesa, kako zelo je postal rafiniran v zadnjem letu. Šele v drugi polovici koncerta se je skupina tako razigrala, da je pokazala vse svoje odlike, in če bi bil cel nastop tak, bi lahko rekli, da je bil vrhunski.

Marjan Ogrinc

Nazaj