Sodobni rock v mlinu

V soboto je bil na Tratah ob meji z Avstrijo enodnevni rokovski festival, na katerem je nastopilo šest skupin, po tri iz Slovenije in iz Avstrije

OGRINC Marjan, Tor 20.07.2004

V soboto je bil na Tratah ob meji z Avstrijo enodnevni rockovski festival, na katerem je nastopilo šest skupin – po tri iz Slovenije in iz Avstrije. Sedma vsakoletna prireditev je bila letos že tretjič v bivšem mlinu. Z imenom Mladi na meji izraža konceptualno zasnovo povezovanja mladih ustvarjalcev z obeh strani meje. Organizatorja sta slovenski KUD Zid na meji in mladinski center iz avstrijskega. Cmureka. Letošnji festival je bil vsebinsko dorečena ponudba sodobnega rocka in rock and rolla, in zato izraža jasno glasbeno in vsebinsko identiteto, s kakršno se večina poletnih festivalov s ponudbo nekaj za vsakogar ne more pohvaliti. S tem se uvršča med glasbeno prepoznavne festivale, kakršni so Druga godba, ljubljanski Jazz festival, River Sunsplash reggae festival in FV festival.

Najprej smo slišali mlado skupino Thunderbabies iz okolice Ljubljane, zadnjo v nizu tistih, ki oblikujejo razvoj sodobne slovenske rockovske ustvarjalnosti. Dober nastop je pokazal, da kljub dokaj ostri in izrazito energični glasbi, ki črpa iz raznolike dediščine preteklosti, premore potrebno glasbeno senzibilnost, prepoznavnost in razvijajoč se glasbeni jezik kitare. Avstrijski Rodriguez so že večkrat nastopili pri nas in so me osebno presenetili, kajti njihov drveč visokooktanski rock and roll (kot so ga sami poimenovali), je bil učinkovit, hiter in oster na račun bolj dinamične in pretanjene glasbene govorice. anje. S tem sta bistveno napredovala glasbena dinamika in zvočna raznolikost.

Domačini Dr. Zero so v nastopu ponudili več novih pesmi in s svojim punk'n'rollom potrdili, da so uspešno povezali punkovsko dediščino s sodobnostjo. Je pa nastop nihal od premajhne razigranosti v nekaterih pesmih do tipično njihove igrivosti v drugih, tako da je bil v celoti zgolj soliden, vsekakor pa primerek rockovske glasbene radoživosti, kakršne pri nas manjka. Avstrijski Sceptic Eleptic so bili največje razočaranje festivala, saj kljub spodbudnim trenutkom in prepoznavnim zvočnim koreninah v dobrih punk rock skupinah in garažnemu rocku niso premogli zaokroženosti, ki bi delovala prepričljivo, tako da sta nažiganje in kričanje pustila vtis glasbene intenzivnosti, toda nobene notranje urejenosti.

Ko so na oder stopili Kiks (vsak član skupine ima že dolgoletne izkušnje iz drugih skupin) je bilo takoj čutiti drugo dimenzijo kakovosti in izrazne globine. Zelo dober nastop je potrdil, da je njihov inovativen zvok nov dosežek v razvoju domačega ustvarjalnega rocka in ga ne moremo slogovno opredeliti. Daljše pesmi v srednjem tempu, bogato, ekspresivno, dobesedno vrhunsko in inovativno kitarsko instrumentiranje ter strahovito učinkovita in z odličnim glasbeniškim občutkom odigrana ritmika so ob svojstvenem vokaliziranju ponujali res enkraten glasbeni užitek v novi glasbeni snovi. Nastop Kiks je pomenil tudi premik k večji razigranosti in odzivanju občinstva – spet dokaz več, da se dobra glasba ljudi vedno dotakne.

To so potrdili tudi avstrijski The Staggers, ki so z razigranim garažnim rockom ponesli večer v igriv, lahkoten in dinamičen zaključek. Njihovo poetiko lahko umestimo med The Sonics in The Cramps, vendar je kljub čvrstim koreninam v šestdesetih letih zvenela sodobno. Med drugih so k temu prispevali dve kitari, klaviature in vokal, medtem ko se je bobnar odlikoval s pretanjenim čutom za ritme, predahe in poudarke. Festival se je tako iztekel v čudovitem glasbenem vzdušju in ob vsej raznolikosti ponujenega na jasnem skupnem rokovskem imenovalcu potrdil, kako dragocen je lahko v obstoječi kulturni ponudbi, pa če je še tako malo znan in je pritegnil samo med sto in stopetdeset ljudi.

Marjan Ogrinc

Nazaj